Slovenska Katoliška Misija na Švedskem

Kratka zgodovina katoliške Cerkve na Švedskem po reformaciji

Kmalu po prevzemu oblasti leta 1527, si je kralj Gustav Vasa prilastil oblast nad katoliško Cerkvijo. Prelomil je zvezo s Svetim sedežem in usmeril Cerkev v protestantizem. Leta 1531 je kralj sam imenoval reformatorja Laurentiusa Petrija kot prvega protestantskega nadškofa v Uppsali. Novi nadškof je deloval močno v smeri reformacije, zapiral je samostane in prepovedal božjepotna romanja ter druge običaje, ki so bili v katoliški Cerkvi.

Švedska Cerkev je prevzela augsburško veroizpoved in se s tem povezala z drugimi luteranskimi Cerkvami na kontinentu. Za časa vladanja kralja Gustava II. Adolfa je švedska vlada izdala zakon o “čistem evangelijskem nauku”, ki je bil obvezen za vse državljane.

“Papisti” (privrženci rimskega škofa, oziroma papeža) so bili glavni sovražniki reformatorjev, zato je kralj s pomočjo luteranske duhovščine vodil učinkovito propagando proti vsemu, kar je spominjalo na katolištvo. V tem času so bili obglavljeni nekateri mučenci za katoliško vero, med njimi župan v mestu Södertälje Zacharias Anthelius († 1624). Velik razburljivi dogodek železne dobe protestantizma je bil, ko je hči največjega sovražnika katoličanov, kraljica Kristina, pustila švedsko krono in postala katoličanka. En zanimiv dialog med njo in tedanjim ministrom je izšel v eni izmed številk Katolsk Magasin. Dialog med ministrom Oxenstjärna (pom. volova zvezda) in kraljico Kristino je potekal takole:

Minister: “Sem slišal, da je Vaše veličanstvo prestopilo v katoliško Cerkev”.

Kraljica K.: “Ne, to ni res”.

Minister: “Zahvaljen bodi Bog”!

Kraljica K.: “Ampak, ni rečeno, da ne bom prestopila”.

Minister: “Ja, to bi bila sramota, zapustiti vero vaših očetov”.

Kraljica K.: “Bom prestopila v vero mojih dedov. Vi ste tisti, ki ste zapustili katoliško vero”.

Kraljica Kristina imenuje vse, ki so zapustili KK celo razkolnike.

Po tridesetletni vojni, ko je bila Švedska za krajši čas “evropska velesila”, je bilo nemogoče biti katoličan. Takrat se je imela švedska država za zaščitnico in voditeljico protestantizma v Evropi. Kljub vsem težavam in preganjanjem pa katoliška Cerkev ni nikoli nehala upati, da bo nekoč nastopil dan, ko se bosta Švedska in cela Skandinavija vrnili v edinost s Petrovim sedežem. Bilo je tudi več mladih Švedov, ki so v zvezi s študijem v tujini postali katoličani. Nekateri izmed njih so postali tudi duhovniki, vendar se nihče izmed njih ni upal vrniti v domovino, zato so večinoma delovali v Poljski, kjer so vladali kralji švedskega rodu Vasa.

Šele leta 1781 je “razsvetljeni” kralj Gustav III. dovolil iz gospodarskih potreb naseljevanje Židov in katoličanov, seveda v omejenem številu in samo v določena mesta. Leta 1783 je kralj zaprosil papeža Pija VI. za nekaj katoliških duhovnikov, ki bodo delovali med približno 3. tisoč tujimi katoličani. Papež je še istega leta razglasil “Švedski apostolski vikariat” in pater Oster je postal vikar ter voditelj edine katoliške župnije v Stockholmu.