Slovenska Katoliška Misija na Švedskem

Krščanstvo je na današnjih tleh Slovenije izpričano z izkopaninami že ob koncu 2. stoletja. Na ozemlju Slovenije so bile škofije: Poetovio (Ptuj), Celeia (Celje), Emona (Ljubljana) in še nekaj drugih. Slovenski predniki so se s krščanstvom prvič srečali ob staroselcih. Pokristjanjevanje Slovencev se je začelo že v 6. in 7. stoletju (znani so poskusi sv. Kolumbana, sv. Amanda in drugih misijonarjev). Leta 745 se je karantanski knez Borut odločil za krščansko vero, da je dobil pomoč zoper Obre. Borutov sin Gorazd in nečak Hotimir sta se kot talca dala krstiti v benediktinskem samostanu na otoku Chiemskega jezera na Bavarskem. Za Borutom je zavladal knez Gorazd, za njim pa Hotimir. V tem času je Karantanija v celoti sprejela krščanstvo.

Pokristjanjevali so misijonarji iz Salzburga in Ogleja (ta je bil zaradi notranjih sporov v prvem obdobju manj dejaven). Kot poroča Conversio Bagoariorum et Carantanorum je salzburški škof Virgil misijonsko poslanstvo usmeril na Karantanijo in Panonijo. Njegov posebni poslanec pokrajinski škof Modest (umrl ok. leta 763) si je za misijonsko središče izbral Gospo Sveto. Nova vera se je ljudem priljubila in je tudi upor poganov po Hotimirjevi smrti ni uničil. Zdi se, da je upor bolj veljal tuji nadvladi kakor pa krščanstvu. V pokristjanjevanje Slovencev so bile vključene tudi benediktinske opatije ob robu slovenskega ozemlja: Salzburg, Molzbichl, Innichen(769), Kremsmünster (777), Štivan ob Timavi, Možac in Rožac. Po dogovoru, ki sta ga leta 796 sklenila salzburški škof Arno in oglejski patriarh Pavlin II., je reka Drava postala meja med salzburško in oglejsko škofijo. Leta 811 je dogovor potrdil tudi Karel Veliki. Slovenci so se v teh mejah versko, narodno in kulturno oblikovali skoraj tisoč let.

Drugo področje, pomembno za zgodovino krščanstva med Slovenci, je Spodnja Panonija. To je zaznamovalo delovanje bratov Cirila in Metoda. Na pritisk nemških misijonarjev sta se morala umakniti z Moravske in prišla leta 866 k spodnjepanonskemu knezu Koclju. Ob izrazito verskem poslanstvu sta Ciril in Metod s prevajanjem bogoslužnih knjig izboljšala tudi pisno kulturo. Papeža Hadrijan II. in Janez VIII. sta potrdila slovansko bogoslužje, vendar so po Metodovi smrti leta 885 nemški škofje izgnali njegove učence in spet uvedli bogoslužje v latinskem jeziku. Krščanstvo in kulturni razvoj sta na tem področju zamrla ob prodoru Madžarov v Panonsko nižino.

Obdobju misijonskega delovanja med Slovenci je sledilo njegovo utrjevanje. Od sredine 10. do konca 11. stoletja se je na tem ozemlju izoblikovala mreža župnij, nadzor nad njimi pa so zaradi oddaljenosti škofijskih središč prevzeli arhidiakoni. V čas utrjevanja krščanstva sodi nastanek Brižinskih spomenikov, najstarejšega slovanskega in slovenskega pisanega dokumenta. Nastali so sredi 9. stoletja, napisani pa so bili konec 10. stoletja. Gre za pergamentne liste, ki vsebujejo obrazca o splošni spovedi in homiletični opomin k pokori. Verjetno so bili del popotnega pontifikala nekega freisinškega škofa (ti so imeli več posestev na Slovenskem). Danes jih hranijo v Münchnu.

Severno od Drave je salzburški nadškof ustanovil tri majhne škofije: leta 1072 krško, 1219 sekovsko in 1228 lavantinsko. Bile so povsem odvisne od Salzburga in niso vplivale na kulturno in versko življenje Slovencev. Sredi narodnega ozemlja je bila ustanovljena škofija s sedežem v Ljubljani leta 1461 (leta 1462 jo je potrdil papež Pij II.). Bila je največja med naštetimi, a žal, ozemeljsko razdrobljena.