Slovenska Katoliška Misija na Švedskem

Jožef Pogačnik je bil kot ljubljanski stolni kanonik zaprt več kot pet let. Vendar pritisk ni bil povsod enak, manjši je bil na Štajerskem in Primorskem, ki pa se je takrat še cerkvenopravno urejevalo.

Odnosi med katoliško Cerkvijo in oblastmi so se izboljšali z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov med Vatikanom in Jugoslavijo leta 1966. Kljub hudim pritiskom, ki so se izmenjavali z obdobji popustljivosti ves čas komunistične vladavine, pa je življenje Cerkve v Sloveniji bilo razgibano, kolikor je bilo možno. Posebno znamenje tega so bili mnogi duhovniški poklici (npr. leta 1973 je bilo 59 novomašnikov). Ob stalnih administrativnih grožnjah in ovirah se je uspešno razvijal verski tisk (katoliški tednik Družina je začel izhajati leta 1952, mladinski mesečnik Ognjišče 1965...) Verouk, ki ga je država leta 1952 prepovedala v šolah, se je poučeval sprva v slabih prostorskih razmerah po cerkvah, danes pa je organizirana dobra mreža po župnijah. Cerkev je kmalu začela z različnimi tečaji (posebno uspešno za bodoče zakonce), duhovnimi vajami in sorodnimi srečanji.

Nove razmere v državi so pripomogle tudi k drugačni cerkvenopravni ureditvi Cerkve na Slovenskem. Za dele goriške nadškofije, tržaško-koprske in reške škofije v tedanji Jugoslaviji je Sveti sedež imenoval posebne administratorje. Leta 1964 pa je ustanovil enotno administracijo za Slovensko Primorje. Ob petstoletnici ljubljanske škofije jo je Janez XXIII. povišal v nadškofijo. 22. novembra 1968 pa je Pavel VI. ustanovil slovensko cerkveno

pokrajino - metropolijo s sedežem v Ljubljani in sufraganom v Mariboru. Dokončno ureditev je dobila metropolija leta 1977, ko je bila obnovljena koprska škofija, ki obsega vse ozemlje dotedanje Administracije za Slovensko Primorje.

Novo obdobje med katoliško Cerkvijo in tedanjo socialistično samoupravno oblastjo se je začelo s prihodom dr. Alojzija Šuštarja na mesto metropolita in ljubljanskega nadškofa leta 1980. Pravo odjugo v tedanji Jugoslaviji je pomenilo njegovo prizadevanje sredi osemdesetih let za praznovanje božiča, ki se od leta 1952 ni smel javno praznovati. To je sprožilo tudi odpiranje slovenske družbe demokraciji in novo obdobje v narodnem in verskem življenju. Pastoralni zbori po posameznih škofijah so priprava na vseslovensko sinodo, ki naj bi začrtala delo Cerkve na Slovenskem v tretjem tisočletju.

Samostojna slovenska država Republika Slovenija omogoča tudi drugačno delovanje katoliške Cerkve v slovenskem narodu in večje mednarodno udejstvovanje. Pred Cerkev se postavljajo naloge duhovne in moralne prenove slovenskega ljudstva, skrb za temeljito izobraževanje in versko poglabljanje. Zaradi nejasne zakonodaje in političnih ovir je njen sedanji gmotni položaj huda ovira pri razvijanju temeljne dobrodelne, izobraževalne in kulturne dejavnosti. Kljub trenutnim oviram pa je pogled v prihodnost poln upanja, ki ga dajejo številne organizacije, srečanja, duhovni poklici, predvsem pa odprtost slovenskega človeka za Boga in duhovno življenje.

Vzeto s spletnih strani http://www.rkc.si/