Slovenska Katoliška Misija na Švedskem

1. Gospod Zvone Podvinski, ste naš rojak, doma iz Posavja. Kako dolgo ste duhovnik in kje ste svoje duhovniško poslanstvo vršili, preden ste postali duhovnik za Slovence na Švedskem in v Skandinaviji?

Dovolite, “moji Posavci”, drage rojakinje in rojaki, da vas vse skupaj lepo pozdravim in vsem zaželim srečno, zdravo in mirno novo leto. Naj vas spremlja vsepovsod Božji blagoslov, ki smo ga v življenju še kako potrebni. Tebi, Danilo, pa “dajem dovoljenje”, da se tikava, saj sva rojaka, pa tudi generacija. Vsekakor hvala ti za spoštovanje, le-to gre najprej duhovniškemu poklicu, ki pa si ga vendar nisem sam dal.

Izhajam iz številne družine Podvinski, saj nas je sedem bratov. Moja družina ima korenine v Blatnem v župniji Pišece pri Brežicah, kjer živita na očetnjavi oče Ivan in najstarejši brat Jani, kakor ga kličemo. V njuni bližini pa živi tudi najmlajši brat Zdenko z družino. Drugi bratje so si ustanovili svoje družine v okolici Brežic. Najdalj od doma, seveda poleg mene, se je podal brat Marjan, ki živi z družino v Novem mestu. Kot duhovnik sem bil vedno vesel, ko smo se kot družina skupaj zbrali. Še posebej dokler nam ni umrla mama aprila leta 1993. Istega leta sem tudi prišel v mesecu avgustu za izseljenskega duhovnika na Švedsko, potem, ko sem bil 11 let duhovnik v Sloveniji (2. leti kaplan v Slovenski Bistrici, 3 leta v Trbovljah in nato 6 let župnik pri Sv. Lovrencu na Pohorju). Na Švedskem sem zamenjal 16 let delujočega slovenskega izseljenskega duhovnika g. Jožeta Drolca, ki je sedaj župnik v Radovljici pri Bledu. Moji rojaki se verjetno še spominjate novomašniškega posvečenja Bernarda Geršaka iz Št. Petra pod sv. gorami in mojega, ko

bila 27. junija 1982 posvečena za duhovnika. Lansko leto sem skupaj z našo veliko družino zahvaljeval Boga za 15 let duhovništva in za tolike darove, ki mi jih dobri Bog naklanja v mojem duhovniškem življenju in za tolike ljudi, ki me spremljate-jo na tej poti. Torej leta 1993 pa sem prišel za izseljenskega duhovnika na Švedsko in kolikor morem, skušam povezovati, oziroma ohranjati stike tudi s Slovenci na Danskem in Norveškem. Žal v teh dveh deželah nimam sv. maše v materinem jeziku, ker mi obveznosti in velikost terena na Švedskem ne dopuščata možnosti še za kaj drugega.

2. Kako velika - teritorialno in po številu vernikov - je tvoja “župnija”?

Ha, ha, ha, župnija! Ne bodi smešen, saj teren 5-tih Slovenij, ki ga pokrivam, sploh ne more biti župnija, ampak je to “slovenski misijon” na Švedskem. Kaj pa če bi sem prišteli še Dansko in Norveško? Kako velik teren bi to sploh bil? Na Švedskem je približno 4.700 rojakov prve generacije. Njim pa moramo dodati še dobrih tisoč njihovih potomcev. A kaj, ko so raztreseni po tako velikem terenu, kjer je 14. večjih slovenskih skupnosti, oziroma oltarnih občestev. Zaradi velikih razdalj so žal mnogi “izgubljeni”, saj zaradi oddaljenosti tolikih kilometrov od slovenske skupnosti v nekem večjem kraju, sploh nimajo stika z našimi ljudmi. S tem pa se izgublja pripadnost slovenstvu in istočasno Kristusovi Cerkvi. Kolikor mi je znano, je na Norveškem približno 400 naših rojakov, na Danskem pa jih zelo malo. Z njimi imam stik preko “pisma meseca” z naslovom Poklicani smo, oziroma preko božično-novoletne čestitke in čestitke za veliko noč. Vsaj nekaj, oziroma, vsaj nekdo se jih spomne. Imel pa